Spomin iz otroških let

Spominjam se prizora iz otroških let, ko me je prijateljeva mati spraševala kaj hočem biti po poklicu ko bom velik. Po kratkem premisleku sem odgovoril: ‘mogoče bi bil igralec‘. Od kje mi takrat ta ideja, to mi res ni jasno, toda ta prizor mi je ostal v glavi do danes, ko so dnevi ki jih je zaznamovala naša igra žalujoči ostali.
Pred premiero sem mislil da mi bo razneslo trebuh, tako nervozen nism bil že najmanj ž leta, še pred popravnim izpitom sem bi manj napet. Toda igra nam je super uspela, vsaj kolikor se je dalo, in odzivi ljudi so bili presenetljivi. Sicer nisem bil ne vem koliko drugačnega karakterja kot sem v resnici toda potrudil sem se maksimalno, in upam da me je bilo vsaj kolikor toliko zanimivo pogledati. Sigurno je najbolj zažgal naš advokat, ki je imel čisto drugačne poteze kot mi, izstopal je, in res je super zaigral svojo vlogo.
Tako da ja, uresničile so se mi otroške sanje, ki sicer niso bile več sanje od konca osnovne šole, toda še zmeraj, bilo je defenitivno zelo zanimivo igrati v takšni zasedbi, tako da hvala vsem soigralcem, režiserju, lučkarjema, prišepetovalcu, fotografoma ter vsem ki so kakorkoli pomagali. Na še vsaj par dobrih ponovitev igre!