Hvala za pozdrave, pa se kmalu vidmo in slišmo:))) Če ne prej, takrat, ko bomo dobiček od plesa nazdravljali.

Lp in veliko energije za ustvarjanje lan-party-ja.

Bye, bye:)))

No, bi biu zlo veseu če me kdaj pokličeš,….:D

Lepo se imejta.

Sej to je point … ko razmišljaš tisoč stvari iz katerih ne moreš nič določenega potegnt. Nekatere stvari obstajajo pač zaradi njih samih.
Tako pač je:))

Lp, pa lep večer:))))))

Taki za dušo … ker najbrž takrat pomisliš na tisoč stvari in ljudi, na katerim navadno ne daješ delčkov sebe, ali pa si jih ne upaš dajati … sanjaš o stvareh, o katerih drugače ne bi, tudi želiš si stvari, ki se ti zjutraj zdijo tako čudno čudne, da jih nikoli ne bi priznal za svoje. Pa vendar nas taka razmišljanja bogatijo in kako bi polepšala dan še tistemu, o katerem premišljujemo … Tega se čisto premalo zavedamo. In potem nam je naslednje jutro žal, da smo razmišljali o sladkostih in bridkostih, namesto, da bi dvignili telefon in poklicali nekoga, ki ima v naših mislih posebno mesto.

Kdo ve zakaj je tako …

Hmmm, in potem se ti roka nenadoma kar odplazi do mobitela, napiše nekaj globokega in …. pošlje sms ali pa tvoj glas poišče sorodno dušo na drugi strani žice. In potem ti (mi) je navadno žal … Da bi bilo bolje, da se te stvari ne bi dogajale, ker smo v svoji osamljenosti preveč željni bližine in nosimo srce na pladnju, upajoč, da koščki sladkosti ne bodo pristali na tleh v razmazanem pljunku.

In ko odložiš slušalko si misliš : ” Kaj ne bi bilo bolje, da bi ostala v svojih sanjah, željah in razmišljanjih, ker ni sedaj nič drugače.” In zaželiš si, da bi bilo jutro, ko se zbudiš in bi bile stvari spet tako, kot po naše morajo biti.
Toda ti trenutki nas obogatijo bolj kot si mislimo. Če ne drugega, spoznavamo sebe in na krilih domišljije zmoremo leteti tja, kamor drugače brezkrilati ljudje nikoli ne bi zmogli.

Te pokličem kdaj:))))