Večeri osamljenosti
Se vam je že kdaj zgodilo da ste se ulegli v posteljo ter si zaželeli poklicat kakšnega prijatelja, z njim spregovoriti kakšno besedo ali dve kar tako? Da nekomu poveš kaj se ti kaj dogaja zadnje čase v življenju,… Ja, pridejo taki večeri, včasih še preveč pogosto. K sreči pa je naslednje jutro vse drugače, vsaj ponavadi je. Mja, spanje pozdravi največ težav. No, upam da ne bojo velikokrat prišli takšni večeri. Pa lp
April 23rd, 2007 at 7:59 pm
se dogajajo taki večeri…
April 24th, 2007 at 2:08 pm
Miha zdravo … pa je pomojem fajn, da pridejo tudi takšni osamljeno osamljeni večeri.
Taki za dušo … ker najbrž takrat pomisliš na tisoč stvari in ljudi, na katerim navadno ne daješ delčkov sebe, ali pa si jih ne upaš dajati … sanjaš o stvareh, o katerih drugače ne bi, tudi želiš si stvari, ki se ti zjutraj zdijo tako čudno čudne, da jih nikoli ne bi priznal za svoje. Pa vendar nas taka razmišljanja bogatijo in kako bi polepšala dan še tistemu, o katerem premišljujemo … Tega se čisto premalo zavedamo. In potem nam je naslednje jutro žal, da smo razmišljali o sladkostih in bridkostih, namesto, da bi dvignili telefon in poklicali nekoga, ki ima v naših mislih posebno mesto.
Kdo ve zakaj je tako …
Hmmm, in potem se ti roka nenadoma kar odplazi do mobitela, napiše nekaj globokega in …. pošlje sms ali pa tvoj glas poišče sorodno dušo na drugi strani žice. In potem ti (mi) je navadno žal … Da bi bilo bolje, da se te stvari ne bi dogajale, ker smo v svoji osamljenosti preveč željni bližine in nosimo srce na pladnju, upajoč, da koščki sladkosti ne bodo pristali na tleh v razmazanem pljunku.
In ko odložiš slušalko si misliš : ” Kaj ne bi bilo bolje, da bi ostala v svojih sanjah, željah in razmišljanjih, ker ni sedaj nič drugače.” In zaželiš si, da bi bilo jutro, ko se zbudiš in bi bile stvari spet tako, kot po naše morajo biti.
Toda ti trenutki nas obogatijo bolj kot si mislimo. Če ne drugega, spoznavamo sebe in na krilih domišljije zmoremo leteti tja, kamor drugače brezkrilati ljudje nikoli ne bi zmogli.
Te pokličem kdaj:))))
April 24th, 2007 at 2:22 pm
Tok napisanga pa neč povedanga:D:D
April 24th, 2007 at 2:28 pm
Ojla Jaka zdravo!
Sej to je point … ko razmišljaš tisoč stvari iz katerih ne moreš nič določenega potegnt. Nekatere stvari obstajajo pač zaradi njih samih.
Tako pač je:))
Lp, pa lep večer:))))))
April 24th, 2007 at 4:56 pm
Heh, Mateja, lepo si tole napisala.
Maš prou, res se ob takih večerih zamisliš ter premišljuješ raznorazne stvari. No saj, velikokrat res koga pokličem, je prou fajn,…
No, bi biu zlo veseu če me kdaj pokličeš,….:D
Lepo se imejta.
April 24th, 2007 at 5:27 pm
Sj drgač sm se sma mal zezu…
Kera Mateja pa si drgač k jst velik matej poznam. Miha mene pa drgač nikol ne pokličeš HAHA:D- me sicer tud ni treba
April 24th, 2007 at 6:47 pm
Miha, če misliš resno, ti pa res kdaj pozvončkljam:)))
Hvala za pozdrave, pa se kmalu vidmo in slišmo:))) Če ne prej, takrat, ko bomo dobiček od plesa nazdravljali.
Lp in veliko energije za ustvarjanje lan-party-ja.
Bye, bye:)))
April 24th, 2007 at 8:22 pm
poklic kdaj, mevs saj s kompa spravu XD
April 26th, 2007 at 8:27 pm
Jz pa k se uležem sm 95% vedno zmatran tako, da nerazmišljam o telefonu le zaspim. Jaz ne kličem me pa dostikrat preseneti klic in potem govorim in govorim.
Dolgčas mi je le kadar preživljam mačka (pogosto so to nedelje) takrat lahko ležim pa spat nemorm z veseljem bi pa govoril pa takrat ni klicev:(:P
April 26th, 2007 at 8:41 pm
Heh, Nejc jst pa lih takrat k mam mačka koj zaspim.
May 2nd, 2007 at 8:08 pm
Ja jest sm z mačkam mela do zdej sam še enkrat opravka.Drgač je blo dobr ke sm saj kuj zaspala.čaw:D