Miha Lavtar – blog

Spominjam se prizora iz otroških let, ko me je prijateljeva mati spraševala kaj hočem biti po poklicu ko bom velik. Po kratkem premisleku sem odgovoril: ‘mogoče bi bil igralec‘. Od kje mi takrat ta ideja, to mi res ni jasno, toda ta prizor mi je ostal v glavi do danes, ko so dnevi ki jih je zaznamovala naša igra žalujoči ostali.
Pred premiero sem mislil da mi bo razneslo trebuh, tako nervozen nism bil že najmanj ¾ leta, še pred popravnim izpitom sem bi manj napet. Toda igra nam je super uspela, vsaj kolikor se je dalo, in odzivi ljudi so bili presenetljivi. Sicer nisem bil ne vem koliko drugačnega karakterja kot sem v resnici toda potrudil sem se maksimalno, in upam da me je bilo vsaj kolikor toliko zanimivo pogledati. Sigurno je najbolj zažgal naš advokat, ki je imel čisto drugačne poteze kot mi, izstopal je, in res je super zaigral svojo vlogo.
Tako da ja, uresničile so se mi otroške sanje, ki sicer niso bile več sanje od konca osnovne šole, toda še zmeraj, bilo je defenitivno zelo zanimivo igrati v takšni zasedbi, tako da hvala vsem soigralcem, režiserju, lučkarjema, prišepetovalcu, fotografoma ter vsem ki so kakorkoli pomagali. Na še vsaj par dobrih ponovitev igre!

Začelo se je v osnovni šoli, spomnim se ko me je učitelj za telovadbo nekaj časa klical Lavtar. In meni je to šlo neizmerno na živce, saj so me takrat še vse, tudi učitelji, klicali Miha, in jaz nisem prenesel da me je kdo klical po priimku, ni šans! Zato je sledil prvi ukrep. Takratnega ‘tovariša’ sem pošteno nahrulil, da me naj neha klicati Lavtar ampak Miha, nisem se mogel zadržati in besede so se kar teple med seboj katera bo prej priletela iz ust. No, potem mislim da me je pričel klicati po imenu, nisem pa siguren.

Šest let pozneje, in še zdaj imam nekakšen upor do tega da me ljudje kličejo po priimku, in večina me kliče tako, kdor pa me samo včasih pokliče Miha, mi postane kar lepo pri srcu. Ne vem zakaj, ampak lepo mi je če me kdo pokliče po imenu, in tudi ime mi je zelo ušeč, ponosenj sem nanj in ne bi ga zamenjal.

Torej, jaz sem Miha, ne Lavtar! Hvala!

Pisal se je četrtek 12.3.2009, ko smo imeli Žalujoči ostali ter drugi člani dramske sekcije KŠPD, slikanje za predstavo. Oglasila sta se Denis Bozovičar ter Nejc Pajer, da bi naredila nekaj kvalitetnih fotografij nas, ter naše scene v ozadju. Toda, ta beseda kvalitetne slike, se je v petek, ko sem dobil slike, spremenila v profesionalne slike!

Super poze, ozadje, ter oblačila so bila super poudarjena, tako da izgledajo res fenomenalno, kar ne morem se načuditi da tako hitro nastanejo tako super fotografije.
Vsaka čast fantoma, super sta se odrezala, tako da ju priporočam za slikanje, kaj vse slikata pa bosta mogla povedati sama, vem pa da slikata tudi za osebne dokumente, tako da vem kam od sedaj naprej hoditi po tovrstne usluge.

Pa še slika za poiskušinjo:

Mislim, to pa presega vse moje meje spoštovanja. Saj povsod dajejo študentom majhne urne postavke, toda da te pa zraven še nategujejo v glavo, tukaj se pa vse konča.

Pred pol leta sem deloval v podjetju za optimizacijo, podjetja ne bom imenoval, da ne bi bili preveč užaljeni da blatim njihovo ime. Na začetku je bila plača 4€, za kar sem tudi sam predlagal, saj sem rekel da na začetku pričakujem 4 ali 5€, kasneje pa več. In minilo je kar par mesecev, denar pa še zmeraj isti, in grem do šefa ter rečem da se mi to ne zdi O.K., da dobivam samo toliko na mesec, pa čeprav sem znal približno vse kar se je delalo, ter predlagal tudi kakšno novost. In kaj je bil njegov odgovor? Da ne more dajati več, saj je najem prostorov zelo drag, ter da pridejo še nekateri drugi stroški, bla bla bla. Ha, jaz kekec pa sem celo malo verjel njegovim besedam. Plača se je naslednji mesec celo zvišala, toda tako ali tako me je vse minilo, tako da sem čez kakšen mesec oziroma dva dobil že spet znižano plačo, kar pa je povzročilo kemijsko reakcijo v moji glavi in odpoved je padla še isti dan.

Danes, pa naletim na zanimiv članek, kjer piše kako dobro mu uspeva posel, da ima 8 zaposlenih (od kje že), ter na koncu besedila, so prikazane še vsote ki so bile zaslužene ter da se denar vlaga v razvoju novih storitev, izobraževanju in plačam. Plače so seveda na zadnjem mestu, izobražujeta pa se tako ali tako samo šefa, za uslužbence še pomislita ne da bi jih poslala na kakšno izobraževanje. Ja, vsote pa niso ravno majhne, le kam so izginile

No, kolega ki je prišel za menoj v to službo, je obupal še prej, zanimivo kajne.

Takšno je moje mnenje, in kolikor opažam je vse več podjetji kjer se dogaja podobno. Nedopustno, nezaslišano…

Saj veste kako se bo tokrat začel moj govor… »že dolgo nisem ničesar napisal« No, pa saj to je tudi res! Čas kar prehitro leti, še bloga ne morem v miru napisati! Zadnje mesece sem večino ur presmučal na Starem vrhu, po drugih slovenskih smučiščih ter v Avstriji. Če bi vse skupaj seštel, sem letos preučil blizu 200 ur ali pa še več, saj sem učil po cele tedne, vikende pa res skoraj čisto vse. Tako da se je nabralo še od tega nekaj denarja, in kmalu bom pokukal ven iz dolgov, neverjetno kajne.
Zgodilo pa se je še kar nekaj zanimivih ter slabih stvari, toda slabe stvari bom kar lepo pustil za seboj, ne mislim o tem razglabljati, saj je preveč dobrih o katerih bi rad spregovoril.
Pred nekaj dnevi, na pustni torek, smo KŠPD-jevci organizirali pustno veselico, ki je bila zelo dobro obiskana, velika večina ljudi je bila tudi v maskah. Jaz sem bil letos grozdje:

Kar pa mi zadnje čase najbolj roji po glavi je moje delovanje na področju SEO-ta. Veliko delam na tem da še resnejše stopim v podjetniške vode ter odprem svoj s.p., seveda ko bo to potrebno, do takrat bom gotovo delal kar preko napotnice. V dogovarjanju sem tudi z nekaj novimi strankami ter parimi ljudmi ki mi bodo delali na določenih projektih, super!

Pa še to je potrebno povedati, da sem bil na kuharskemu tečaju, bilo je res fajn, izvedeli smo veliko novega, prav tako pojedli. Kdaj bo naslednji?